Srečanje vseh otrok »vstopnikov« na sevniškem gradu
Vrtec Ciciban Sevnica tudi letos ni izneveril otrok, ki jeseni odhajajo v šolo. Kljub raznim ukrepom, smo poskrbeli, da so otroci preživeli nepozabno dopoldne in se tako simbolično poslovili od vrtca. V četrtek, 18. junija, smo se otroci in vzgojiteljice zaključnih oddelkov, zbrali na sevniškem gradu.
Tisti, ki še obiskujejo vrtec, so prišli skupaj z vzgojiteljicami, ostale pa so pripeljali starši. Zbrali smo se na parkirišču pod gradom, kjer so vsi otroci dobili enake majčke, nato pa sta nas že presenetila teta Pehta in Bedanec. Ker nas letos ni bilo v Kekčevo deželo, sta pa onadva prišla k nam. Z otroki sta se pogovorila, pošalila in seveda z veseljem prisluhnila Pehtini pesmi, ki so jima jo zapeli otroci. Bedanec jim je še povedal, da mu je ušla sova in otroke prosil, naj mu povedo, če jo bo kdo danes slučajno kje opazil. Takoj nato smo se v treh skupinah odpravili dogodivščinam naproti. Skupine so se pri vseh dejavnostih zvrstile. Ena skupina otrok je z Bedancem odšla v grajski park, kjer je bilo že vse pripravljeno za grajske igre. Tam nas je pričakala grajska gospa Marjana, ki je z Bedančevo pomočjo otroke vodila po različnih postajah. Otroci so izvedeli, da so se takšne igre igrali v davnih časih, ko še ni bilo trgovin z igračami. Prav vse je bilo izdelano doma. Naši nadobudneži so se z veseljem preizkusili v igrah spretnosti, natančnosti, vztrajnosti in nenazadnje malce sreče. Ciljali so z žogicami v koš, z obroči na navpične palice, kroglice na vrvici so metali na vodoravno palico, nosili oreh na leseni žlici, igrali »mini golf« ter ciljali s cekini v krog. Otroci so zelo uživali in niti za trenutek ni bilo nikomur dolgčas. Za konec je Bedanec povedal še zgodbo iz časov, ko je še stal Ajdovski gradec, otroci pa so še zapeli Kekčevo pesem. Ker smo želeli videti, kaj nas še čaka, smo se odpravili v grajski atrij, kjer nas je pozdravil grajski oskrbnik Ciril. Tam sta se dva najpogumnejša otroka preizkusila v pravem viteškem mečevanju. Ostali smo ju opazovali in zanju »navijali«. S Cirilom smo se pogovarjali, povedal nam je, kakšno je njegovo delo na gradu, občudovali pa smo tudi njegovo opravo. Kar naenkrat pa se je zaslišal zvok harmonike. Otroci so odšli pogledat od kod prihaja in našli so okence, za njim pa harmonikarja Mirčija, ki je bil zaprt v grajsko ječo. Mirči je otrokom povedal, da ga je zaklenil graščak Maks, ki je ključ nekam skril. Prosil jih je, če lahko ključ poiščejo in ga osvobodijo, za zahvalo pa nam bo vsem zaigral. Seveda so se otroci takoj podali na iskanje ključa. Pretaknili so vsak kotiček atrija in nazadnje je ena deklica vsa vesela prišla s ključem v roki k Cirilu. Skupaj sta šla do ječe in vrata – na veliko veselje nas vseh – odklenila. Harmonikarju se je pridružil tudi bobnar Miran in seveda Ciril, ki je pel. Skupaj so priredili pravo malo zabavo s petjem in plesom. Čas nam je kar prehitro minil in že smo se poslovili od prijaznih grajskih glasbenikov. Pot nas je vodila navzdol po hribu, kjer nas je čakal gozdar, g. Jože Prah. Popeljal nas je po tematski poti in nam predstavil gozd. Že takoj na začetku je otroke vzpodbudil k razmišljanju in ugibanju, kateri živali pripadata odtisa šap, ki ju je imel na mavčnem odlitku. Seveda za otroke ni bilo pretežko – kaj kmalu so ugotovili, da je to medved. Po uvodnem pogovoru smo se odpravili do ogromnega »debla«, v katerem je prava enciklopedija dreves. V notranjosti je namreč urejeno tako, da si obiskovalci ogledajo drevesno lubje vseh najznačilnejših gozdnih dreves pri nas, zraven pa je še slikovni material listov in plodov ter cel kup zanimivih informacij. Otroci so bili navdušeni, še posebej pa jim je bilo všeč, ko so lahko s potegom vrvi zaslišali znano trkanje žolne. Vrv je bila namreč speljana do lesene žolne, ki je s kljunom trkala po deblu. Seveda je moral vsak otrok poskusiti in ko so se zvrstili, je vsak izmed njih poiskal eno vejico za naš naslednji postanek. Pot nas je vodila do kurišča, kjer so otroci svoje vejice dodali na ogenj. Sledila je najljubša malica naših nadobudnežev – jabolko. Ko so se okrepčali, smo se odpravili samo še malo naprej, kjer je gozdarjev sodelavec Domen otrokom razdelil posodice z lupami, v katerih so bile različne žuželke, pajki in delčki rastlin. Otroci so si jih ogledovali, opazovali in si jih med seboj tudi izmenjali. Gospod Jože je vsakemu otroku za spominček podaril tudi nalepko o gozdu. Ob drevesu z luknjami smo skupaj ugotavljali, da je mogoče v kateri izmed njih sova, ampak gozdar je povedal, da sove podnevi spijo, zato jih je skoraj nemogoče videti. Tako je danes Bedanec, žal, ostal praznih rok. Polni lepih vtisov smo se zahvalili in odpravili nazaj proti vrtcu. Bili smo utrujeni, a zadovoljni, saj nam bo obisk gradu še dolgo ostal v prav posebno lepem spominu.
Maja Žibert, vodja strokovnega tima
