6. PLANINSKI (ZAKLJUČNI) IZLET; 23.04.2022; LOVRENC
Megleno, kislo vreme? Nas, prave planince to ne ustavi. Tako smo se, kljub slabšemu vremenu, v soboto, 24.04., dobili v vasi Okroglice, od koder smo se podali na Lovrenc. To je bil tudi naš zadnji skupni planinski pohod v tem šolskem letu. Z dobro voljo smo se odpravili po travniku, gozdu našemu cilju naproti. Mokri, premočeni čevlji nam niso vzeli veselja pri nadaljevanju poti.
Sedaj smo že dodobra spoznali naše, tako imenovane »krogce«, ki nam kažejo pravo pot – seveda govorimo o Knafelčevih markacijah ter smerne table.
Z občudovanjem pajkovih mrež, iskanju polžev in močeradov smo kaj kmalu prispeli do našega cilja. Najprej smo se ustavili pri škatlici z žigom in si zapolnili naše dnevnike s še enim, novim žigom.
Odšli smo še do cerkve Svetega Lovrenca. Pod cerkvijo je znano, zavarovano rastišče rože encijan. Otroci so že vedeli, da jih ne smemo trgati, da ne smemo hoditi po drugi strani ograje in da jih samo opazujemo. Le nekaj malo se nam jih je sramežljivo pokazalo, ostali so zaprti čakali na sončne žarke. V imenu gorskih, zaščitenih rož pravim »odtrgaj me z očmi, odnesi me v srcu«.
Pri cerkvi smo poiskali klopi, si odprli nahrbtnike ter zasluženo pojedli sendviče, sladkarije ter se odžejali.
Kot se za zaključek spodobi, sem se zahvalila vsem staršem, spremljevalcem, da so bili del krožka, del nas, da so s svojo udeležbo na pohodih podprli moje ter Anjino delo. Največji aplavz pa so si zaslužili naši najmlajši. Z vsemi osvojenimi vrhovi so dokazali, da so pravi zmagovalci. In kot se za zmagovalce spodobi, so prejeli simbolično medaljo v obliki markacije.
Malo smo še potekli okrog cerkve, a nas je hladno vreme z vetrom kaj kmalu obrnilo nazaj proti izhodišču. V dobri družbi čas hitro teče in že smo bili pri avtomobilih, kjer smo se že obračali k novem šolskem letu in padle so že tudi ideje o nadaljevanju izletov. Le kam nas bodo vodile nove poti …
Zapisala Tea Glavač.
